4. dan: Wick, John o'Groats, Thurso, telefon?
Po prvi pretaborjeni noči na enem od otočkov sredi reke Ness v Invernessu, sem se zjutraj končno odpravil na štoparsko pustolovščino proti skrajnemu severu Škotske. Kot tudi pričakovano, sem z lahkoto dobil prvi prevoz, ki me je odpeljal nedaleč ven iz mesta, od tam pa me je odpeljal starejši gospod iz pristaniškega mesteca Wick, do kamor sem tudi šel z njim. Bila je kar dolga vožnja (kot tudi vse ostale na severu Škotske, saj na tem območju še ne poznajo avtocest), tako da sva imela dovolj časa za klepetanje, med katerim sem si pridobil tudi svoj prvi atlas cest po Veliki Britaniji in Irski (ne ravno najboljši, ampak sem več kot zadovoljen, verjetno mi bo odlično služil še na celotnem potovanju, uporabljam ga vsak dan), poleg tega pa mi je tudi ponudil prenočišče, katerega pa sem zavrnil, saj je bila ura šele 1 popoldne, dnevi na severu pa so neverjetno dolgi (pravzaprav v prvih nočeh niti nisem nikoli občutil prave noči, ki naj bi bila tam nekje med 1. in 3. uro ponoči). Po krajšem sprehodu po mestecu (mesto ni ravno turistična atrakcija, je pa tako kot vsa ostala manjša škotska mesteca na severu simpatično za pogledati).
 |
| Wick |
Nato sem se odpravil naprej proti severu, proti John o'Groatsu, kjer sem želel preveriti, kakšne so moje možnosti, da pridem poceni (preveč optimistično sem želel celo zastonj) priti na Orkneyske otoke. Na poti me je tudi prvič močneje namočilo (seveda ravno takrat, ko me ni noben želel pobrati, bil pa sem sredi ničesar - nobene strehe, samo polja in krave). Ko sem se posušil, me je končno pobral mlad romunski par, ki je bil namenjen točno proti trajektu za Orkneyske otoke. Tam pa sem ugotovil, da je cena v eno smer 15£, kar je bilo zame na žalost predrago. Romun mi je sicer celo ponudil, da če grem z njima, mi plača karto v zameno za pivo, ampak sem ponudbo zavrnil (še vedno bi moral plačati 15£ za povratek, pivo v pubih tudi ni preveč poceni, se posebej ker bi ga potem verjetno naročil tudi zase, kasneje pa sem se tudi odločil, da ne bom sprejemal nobenih denarnih ponudb, z veseljem pa sprejmem ponujeno hrano/pijačo).
 |
| Včasih imam med štopanjem celo družbo |
Ja, denar je včasih problem, še posebej, če se odločiš, da ga bos uporabljal samo za nakupe hrane v trgovinah in mogoče kakšno malenkost (mimogrede, v Invernessu sem se opremil še s škotsko zastavico in adapterjem za angleške vtičnice, skupaj 3£).
No, tako sem se moral od Romunov posloviti in nadaljevati pot proti najsevernejšem mestu Škotske, to je Thurso. Prijazna in zgovorna upokojenka s katero sem se odpeljal v njen domači kraj, mi je sproti še razložila, kam naj postavim šotor ter skočila v hotel, da mi je priskrbela zemljevid mesta. Kmalu potem, ko sem se odpravil do sprehajališča Victorian walk (tam naj bi postavil šotor), sem ugotovil, da je levi žep bolj prazen kot ponavadi. Ni telefona! Po krajši panični reakciji in brskanju po nahrbtniku in vseh možnih žepih, sem se zbral in razmislil, kdaj sem ga nazadnje videl. Sigurno sem ga še imel preden sta me pobrala Romuna, potem pa ga nisem več uporabljal, tako da sem sklepal da sta samo dve možnosti - telefon je nekje na Orkneyskih otokih, ali pa pri babici (vsekakor pa v enem od avtomobilov, saj mi iz žepa lahko pade samo v sedečem položaju). Kar škoda, da sta bila oba prevoza tako kratka, da si nismo niti izmenjali svojih imen, kaj šele kontaktov. Ker se mi je zdelo, da bi nekako lažje našel babico, sem najprej skočil v hotel, kjer mi je priskrbela zemljevid (hotel in babica sta se nahajala v istem mestu, mogoče jo tam kdo pozna) in na recepciji povedal svojo zgodbo. Dejansko so si zapomnili, da je res prisla gospa po zemljevid, vendar je noben ni poznal, priporočili so mi, naj telefon prijavim policiji. Grem do postaje, tam mi povedo, da se moram vrniti zjutraj, saj je uradnih ur za nenujne primere konec.
Rekel sem si, da je iskanja za nocoj dovolj, postavil šotor kjer mi je bilo predlagano in poskusil pozabiti na telefon, hkrati pa tudi upal, da se mi pred šotorom pojavi babica s telefonom, saj je vedela kje bom spal.
 |
| Thurso |
 |
| ... |
5. dan: Durness
Zbudim se v še vedno ne preveč čudovito rahlo deževno jutro in se malce čez 8. uro odpravim do postaje, ki naj bi se odprla ob osmih, vendar tam seveda še ni bilo nikogar. Pisarno mi je potem le odprl prvi policaj, ki sem ga srečal na ulici. Prvič sem uspešno prijavil izgubljen telefon, poskusili smo ga tudi poklicati, a neuspešno (vedel sem da je vklopljen, vedel sem da je zvonjenje nastavljeno na tiho, nisem pa vedel, zakaj sem ga sploh imel nastavljenega na tiho).
OK, kar bo pa bo, ne bom si pokvaril potovanja zaradi iskanja starega ničvrednega telefona (policaju sem moral povedati tudi vrednost telefona, rekel sem 20€, verjetno sem rekel preveč), grem nadaljevati svojo pot po severni obali proti zahodu. Takrat mi je prišlo na misel še to, da je ta babica prejšnji dan omenila, da bo delala na nekem "tea party-ju" v sosednji vasi Scrabster. In ker se tam nahaja tudi pristanišče s trajekti, sem se odločil da skočim še tja preverit, če mi uspe priti do Orkneyev zastonj, mimogrede pa mi mogoče uspe najti babico.
V pristanišču mi nihče ni znal pomagati z zastonjsko plovbo, sem pa v prvi kavarni res srečal babico. Ona o izgubljenem telefonu ni vedela nič, avto pa je skupaj z njeno hčerko odšel v Aberdeen. Povedala mi je svojo telefonsko številko, katero naj pokličem naslednji dan, ko se bo hčerka vrnila. Grem dalje proti Durnessu.
 |
| Včasih se peljem s psom... |
 |
| Deutschland |
Pokrajina postaja lepša in lepša, ceste se zožijo v enopasovnice s posebej prirejenimi prehitevališči ("passing place"), prometa vse manj (čudno). To je North Highland Route, cesta za užitkarje. Vecino poti z nemškima upokojencema v starem kombiju, s katerim smo se na vsakem ovinku ustavili, da je ata slikal pokrajino, zato je vožnja trajala kar nekaj ur, vendar to me ne moti, časa je dovolj, opazovanje pokrajine skozi okno pa je v teh koncih povsem zabavno. Tako sem srečno prispel na dnevni cilj - Durness.
 |
| North Highland Route |
Od tam se odpravim na pohod ob obali. Ker se vreme izboljšuje, kar ne neham hoditi, zato se odločim, da grem daleč od vsega in tam postavim šotor. Vmes vidim tudi britansko vojaško oporišče, kjer piše, da včasih ponoči tja streljajo ladje, zato odidem čimdlje proč, saj nočem ognjemeta med spanjem. Pozno zvečer po opazovanju vseh klifov, peščenih plaž in najsevernejšega golf igrišča na Škotskem, se nastanim na mini polotoku v popolnem miru in idealnem vremenu. Super je bilo.
 |
| Mivkasto... |
 |
| ...klifasto... |
 |
| ...predvsem pa zeleno. |
 |
| Na severu je vse najsevernejše |
 |
| Lahko noč |
Tokrat imam čas dodati še zemljevid trase potovanja za 4.&5. dan:
P.S. za pisanje še vedno uporabljam knjižnične računalnike, za katere imam omejen čas uporabe (ponavadi 1 uro), pa se počasni so, zato bo blog nastajal z velikim zamikom (trenutno je sicer moj 15. dan), slik še vedno ni, nekoč bodo.
