(15., 16. & 17. dan) Po zahodni obali Skotske proti jugu drzave, od tam proti vzhodni obali

15. dan: Kilmarnock, Ayr

Nekako sem se moral odločiti kam naprej, najlepše dele kar se narave tiče sem si ogledal, na jugu države prevladujejo predvsem kmetije (polja in krave/ovce), zato se mi je najbolj pametno zdelo, da se preko obalnih mestec (ki so vsa lepa) počasi začnem prebijati proti Angliji.

Goodbye Daniel!

Po poslavljanju od Daniela in dolgem pohodu ven iz mesta, mi le uspe dobiti prevoz do (neobalnega) mesta Kilmarnock. Povprečno mesto kjer se ne zadržim dlje kot traja kosilo.

Kilmarnock

Hitro naprej proti Ayru, kjer naj bi bilo spet lepo. Prava odločitev, vreme pa na žalost ni bilo več pravo. Odidem proti obali kjer naj bi kampiral, tam me čakata ogroooomen travnati park in se daaaaaljša peščena plaža. Takoj si sezujem čevlje in se po celotni dolžini sprehodim gor in dol. Super. Potem pa postavim šotor skoraj točno na sredini parka ("Postavi ga kjerkoli želiš" so mi dejali. Postavim ga kjerkoli želim). Sicer so tudi ostali deli mesta prečudovito urejeni, vendar fotografije niso nevemkaj, vreme pačni bilo za slikanje...

Ayr (city hall?)

Črna pika na sredini je moj šotor ("camp anywhere you want")

Naj pevski oder

Nevem zakaj nisem slikal plaže... Verjetno ker sem upal, da bo zjutraj sonce.

16. dan: Dež. Stranraer

Preden zapustim Škotsko, je seveda že čas, da občutim pravo škotsko vreme. Zelo neprimerno, če cel dan dežuje, ko se odločiš živeti v majhnem šotoru, kjer se ne da niti normalno sedeti, edini transport pa so noge in štopanje. Potem pa na poti iz mesta še obtičiš na neprometni cesti, sredi ničesar in dve uri stojiš v nalivu sredi ceste ter samo čakaš. Pač si moker, sčasoma ti postane vseeno.

Ko še nisem bil sredi ničesar, varen pod streho zapuščene postaje.

Ailsa Craig, otok na katerem se nahaja kamen vseh kamnov za Curling. Neverjetna fotografija v deževnem vremenu.

Vendar potrpežljivo čakanje se pri štopanju vedno splača, vedno se najde nekdo, ki te bo pobral. Včasih tudi nekdo, od katerega bi najmanj pričakoval. V tem primeru je bila to ženska iz okolice Stranraerja (sicer pristanišče s trajekti do Belfasta), ki je imela v avtu pet otrok. Očitno se je odlocila imeti se šestega - ponudila mi je prenočitev na njihovem vrtu, tuš, večerjo, ogled nogometne tekme (Brazilija:Kolumbija) z moškim delom družine, sušenje, zajtrk, zjutraj prevoz nazaj do glavne ceste. Več kot sem si želel. Poleg tega pa sem postal bolj razgledan kar se tiče vseh vrst škotskih krav (z možem imata veliko kravjo farmo).

Nekaj živalskih prijateljev na kmetiji

17. dan: Dumfries (Yes for Scotland!), Moffat, Selkirk, Kelso

Gostiteljica me po jutranjem tušu in ogromnem zajtrku res pripelje do glavne ceste, ravno preden prispe trajekt s Severne Irske. Tako me skoraj v istem trenutku pobere par s Severne Irske in odpelje v Dumfries. Poleg tega pa dobim še njuno vizitko, v primeru, če zaidem v njune kraje in potrebujem prenočitev, kul.
Dumfries mi je bil včec. Sejem v mestu, glasba, rekordna dvourna uporaba interneta v knjižnici in kampanja za neodvisnost Škotske.
Ena najaktualnejših tem na Škotskem v tem času - septembrske volitve za odcepitev od Velike Britanije. Trenutno mnenje Škotov glede odcepitve je približno 50:50. Komentarji ljudi, ki sem jih vprašal, ali bodo volili za neodvisnost: "Over my Dead Body!", "I don't know", "I don't want to live under David Cameron for another five years". Nekaterih pa niti ni treba spraševati, saj imajo cel avto polepljen z nalepkami "Yes for Scotland". Če pa koga vprašaš zakaj bi tako volil, ne izveš nič več od zgornjih komentarjev, nihče ni čisto prepričan kaj je najbolje, ni utemeljenih odgovorov.
In jaz, kot da me preveč zanima škotska politika, sem firbčno pristopil med vse upokojence, ki so se gnetli okoli stojnice. Čisto so bili navdušeni, da je neznani popotnik iz neznane Slovenije tako zainteresiran za njihovo neodvisnost. Hitro so me opremili z nalepko, značko in zastavo ter me fotografirali. Poskrbel sem, da jim Slovenija ni ostala neznana in jim razložil, da smo se tudi mi pred 23 leti osamosvojili od nekdanje Jugoslavije, poleg tega pa sem jim (tako kot vsem ostalim, ki sem jih spoznal na poti in tako bom tudi nadaljeval) povedal vse kar je lepega v naši prečudoviti deželi, zato lahko v prihodnosti pričakujete naval britanskih turistov.

Tomo je ZA Škotsko!

Dovolj enega mesta, treba je dalje. Preko mestec Moffat in Selkirk v Kelso. Vse preko razgledne ceste v Southern Uplands-ih. Bolj kot sem bil oddaljen, manj je bilo ovc in krav, vse več žitnih polj in manj prostora za kampiranje. Zaključek je bil kar zamuden (ni prevoza), čas za spanec ob reki, na drugi strani glasen motozbor, jutri zjutraj pa dalje.

Britancem uspe promovirati prav vsako mestece, na vse možne načine...

Živino zamenjajo žitarice

Od vasice do vasice počasi proti vzhodu

Pozen prihod v Kelso

Primeren prostor za kampiranje

Pridno preštopal večjo razdaljo čez manj zanimiv del države (sem pa zato slišal veliko zgodbic glede zgodovinske pomembnosti teh krajev):

(13. & 14. dan) Glasgow

13. dan: Odhod v Glasgow, lenarjenje in iskanje prenočišča

Zjutraj prvič zamenjam denar, se najem za vse prejšnje dni, nato pa za spremembo odidem v (veliko) mesto. Glasgow. Za počitek. Ker je blizu.

Vroče popoldne, prispem v center. Še vedno zelo utrujen, zato celo popoldne poležavam po parkih (najprej ob George Squareu, nato še v Glasgow Greenu). Za orientacijo se zopet lahko zahvalim Use-it-u, njihov zemljevid (kako priročno) Glasgowa sem dobil že v Bruslju.
Ko si le nekoliko odpočijem, začnem razmišljati, kako naj prenočim sredi ogromnega mesta. Taborjenje tokrat ne pride v poštev, za iskanje couchsurferjev tudi ni bilo časa. Rešitev: Na ulici poiskati človeka, ki me bo vzel pod streho. Najlažje bi bilo seveda najti lokalnega študenta. Zato se odpravim do Glasgowske univerze (Glasgow University, izjemna univerza v Harry Potter stilu). Problem ni bil le v tem, da je večina študentov že na počitnicah, okoli univerze so bili samo študenti v svečanih oblekah v družbi staršev - prišel sem ravno v času podeljevanja diplom. Plan B: Odidi nazaj v center in pristopi do človeka, ki zgleda kot človek, ki bi me vzel pod streho (ko bi bil vsaj čistejsi in lepše oblečen bi bilo verjetno lažje). Zame je bil to se poseben izziv, saj nikoli nisem maral pristopiti do popolnega tujca in začeti s pogovorom, v tem sem res slab. Ampak enkrat se bo treba naučiti. Po dolgem razmišljanju o načinu pristopa, le zberem pogum in se odpravim na delo. Po treh neuspelih poskusih si najdem verjetno najboljšega gostitelja v mestu - študenta arhitekture Daniela.  Brez posebnega oklevanja mi je ponudil prenočišče za dve noči! Čeprav se je ravno ta dan vselil v novo stanovanje. To je bil sicer bonus, saj sem lahko izbiral med tremi praznimi sobami. Za dodatek pa dela v kavarni, od koder vsak dan prinese celo vrečo dobrot (sladice, tortice, sendviči, pripravljena kosila), tako da je tudi želodec užival. Res prijazen fant.

Prvi počitek, več ljudi kot sem vajen

Drugi počitek

Letos bo Glasgow gostil Commonwealthske igre, vse je že v znamenju le-teh

Tigerrrrrr

Ko študentje diplomirajo (verjetno sem pokvaril ogromno fotografij, ko sem se sprehajal tu okoli)

14. dan: Obiskovanje muzejev

Dodaten plus tega, da sem lahko prenočil dve noči na istem mestu je tudi to, da sem se končno lahko sprehodil brez težkega nahrbtnika. In ker se je tudi vreme poslabšalo, je bil primeren čas za obisk muzejev (odlično je tudi, da je večina muzejev tam zastonj), z vodičem Danielom. Začneva z ogledom njegove fakultete (ravno so se vselili v novo, dva tedna pred tem je stara zgorela), nato skočiva v Lighthouse (središče za dizajn in arhitekturo, tisti čas je bilo vse v znamenju Commonwealthskih iger, gradnji nove zelene četrti ter stalna razstava najbolj znanega škotskega arhitekta Macintosha - tudi arhitekt te zgradbe in zgorele fakultete). Ime Lighthouse je zgradba dobila po stolpu, ki spominja na svetilnik, s katerega je mogoč razgled mesta (na žalost je bil takrat zaprt). Nadaljujeva z ogledom moderne galerije (pač moderna galerija). Potem pa najbolj zamuden ogled Kelvin Grove muzeja/galerije. Tu je pa vse - živali, zgodovina, slike. Tako zamuden ogled, da sem ostal sam. Nadaljujem še z ogledom Hunterian muzeja (muzej Glasgowske univerze, tu najdete vse o zgodovini znanosti, se en odličen muzej). Za konec pa skočim se v botanični vrt, prepozen za ogled eksotičnih rastlin v rastlinjakih, zunaj pa v slabem vremenu tudi ni bilo prelepo.

Ena izmed ekshibicij v moderni galeriji

Kelvin Grove Art Gallery and Museum zunaj

Kelvin Grove Art Gallery and Museum notri

The Hunterian Museum

Po poti Kelvin Walkaway se vrnem nazaj "domov" kjer sledi zabavno kartanje (split!) pozno v noč...

P.S. Štopanje v Glasgow ni težko, težje je priti ven.