49. dan: Proti Severni Irski
Zjutraj me gostitelj Paul (v neprimernem vremenu) odpelje še na ogled Horn Heada (polotok/klif povsem na severu Irske), nato pa počasi odštopam proti Severni Irski. En, dva, tri in sem še čez navidezno mejo. Na poti se ob pripovedovanju domačinov ni težko spoznati s krvavo zgodovino Severne Irske (Angleži/protestanti + Irci/katoliki = bombe), v spomin na neljube dogodke se ob cesti nahaja tudi mnogo nagrobnih spomenikov, prvi že takoj na meji....
Dan želim končati nekje v okolici Portrusha, pobere me ženska, ki mi ponudi prenočišče pri stricu Daveu iz Portrusha. Stric ima pri sosedu kamp prikolico in moj šotor zopet ostane pospravljen. Sosed pa mi ponosno pokaže še svojo zbirko starih radiev in televizorjev. Še krajši izlet, za večerjo pa "tradicionalna" severnoirska pojedina - indijski kebab.
 |
| Horn Head. V dežju ne preveč impresiven. |
 |
| Večino moje poti po zahodu in severu Irske so označevale take table, ki označujejo 2500km dolgo cesto ob atlantski obali. |
 |
| Utrinek z večernega izleta z Daveom. Dunluce Castle. |
 |
| "Moja" prikolica |
 |
| Delček zbirke radiev/televizorjev. Vse naprave delujejo. |
50. dan: Giants Causeway, Slovenci(!), obisk presnečenja...
Dave me na poti do službe odlozi pred vhodom v Giants Causeway (glavna naravna turisticna atrakcija Severne Irske). Lepo in veliko turistov, nato pa se z Nemcema odpravim peš dalje proti Rope Bridgeu. Med potjo zmanjka poti, Nemcema priporočam štopanje z menoj in dejansko sprejmeta ponudbo (mimogrede, njuna starost je okoli 50).
 |
| Naravni tlakovci v Giants Causewayu |
 |
| Po legendi naj bi vse te tlakovane stolpce postavil velikan po imenu Finn MacCool. V resnici to ni res. |
 |
| Ko se iz dimika pokadi, pomeni da je velikan doma. Ni ga bilo doma. |
Med vožnjo proti Rope Bridgeu pred seboj zagledam avto s slovensko registracijo, ki pred nami prav tako zavije proti Rope Bridgeu! Prvič po sedmih tednih se srecam s Slovenci, kar pomeni, da se prvič po sedmih tednih lahko pogovarjam v slovenščini. Prvi šok: dejansko imam težave z govorjenjem v slovenščini. Še Štajerci so bili, jaz pa sem imel težave tako z gorenjščino kot s slovenščino. Ne znam razložiti, vendar občutek je bil, kot da prvič v življenju govorim v slovenščini. Zato prosim za razumevanje, ne smejte se mi, ko bom imel doma prve dni mogoče težave z maternim jezikom.
Na Rope Bridge se dejansko ne odpravim (ralog ni strah, ampak denar in število turistov v vrsti).
 |
| Rope Bridge |
Naslednja postaja: naslov na vizitki, ki sem si jo pridobil med štopanjem s parom s Severne Irske (John&Jane) pred petimi tedni. Takrat še nisem vedel, če bom dejansko prispel do Irske, a sta mi rekla: "če boš na Irskem, se oglasi in reci živjo". Storil sem identično to kar sta mi rekla. Vendar onadva pred petimi tedni nista verjela, da bom to dejansko storil.
Tako sem naslednji dve noči preživel v njuni hiši v vasi Maze, nedaleč izven Belfasta.
51. dan: Belfast, Mourne Mountains
Z Jane se dopoldne odpravim na kratek ogled Belfasta. Ni ravno najlepše mesto, vendar lahko pohvalim Jane za izvrstno vodenje in odlično razlago vseh konfliktov med protestanti in katoliki v prejšnjih desetletjih. Moram priznati, da se ob teh zgodbah v Belfastu nisem počutil najbolj varno, čeprav naj bi bilo zagotovljeno, da je konfliktov konec (v mestu še vedno stoji zid, ki več kot očitno ločuje protestantski in katoliški del mesta...). Za kosilo dejansko tradicionalno irsko kosilo Ulster Fry (jajce, slanina, klobasa, krvavica, fižol, še malo mesa... ni se treba bati, da bom domov prišel shiran).
 |
| Edina fotografija iz Belfasta (večino mesta sem si ogleda skozi okno avtomobila). Titanicov muzej (za tiste, ki ne veste - Titanic je začel svojo pot v Belfastu) |
Pozno popoldne pa še pohod na enega izmed hribov v "gorovju" Mourne Mountains, kjer sem bil prvič priča Brockenovem spektru (več na Wikipediji - Brocken spectre), impresivno.
