torek, 26. avgust 2014

(56. & 57. dan) Stooopanje. Devon, 1. del

56. dan: Cesta in palec

Cel dan namenjen štopanju. Cilj dneva: odhod iz Walesa, prečkanje Bristola in priti čimbližje pokrajini Devon na jugu Anglije.
Uspešno se prebijem čez malce daljši in lepši del Walesa - hribovje Brecon Beacons, uspešno pridem do angleške meje, uspešno prečkam Severn Bridge in Bristol, uspešno se izognem močnim nočnim nevihtam s ponujenim prenočiščem v hiši.
Pristanem v pokrajini Somerset, znanem po pridelavi ciderja in cheddarja. Prvega tudi okusim.
Povabljen sem tudi na ogled mesteca, kjer ogled pomeni obisk dveh pubov.
Zopet rdeče opečnate angleške stavbe. In vse več angleškega vremena

57. dan: Devon, Exmoor National Park

Prispem v Devon, natančneje v narodni park Exmoor, še natančneje v vas po imenu Porlock. Exmoor - tipično angleško ne preveč naseljeno gričevnato podeželje, z zelo strmimi klanci. Tukaj ne manjka niti gozdov, travniki pa so poleg zelene barve obarvani tudi z rastlinami rumenih in vijolicnih barv.
Počakam, da preneha deževati, peš se odpravim po bojda najbolj strmi cesti v Angliji do pašnikov in prek gozdov do naslednjih pašnikov in mirno prespim še eno noč v angleških narodnih parkih.
Najbolj strma cesta. Tisti, ki si je ne upajo prevoziti, morajo plačati cestnino za obvoz.
Exmoorska obala
Exmoorsko gricevje
"Old School" smerokazi so na podeželju še vedno aktualni

(52. - 55. dan) Dublin, Wicklow Mountains, vracanje proti trajektu

52. dan: Dublin

Zaradi poznega štarta iz hiše mojih gostiteljev, malo krajši dan izkoristim za še krajši obisk Dublina. Več ali manj je to samo kratek sprehod skozi center in daljši sprehod ven iz mesta. Mesto nabito polno (razlog: vikend nogometnih tekem, zbor protestnikov v podporo Palestini, konjski šov...), od Dublina sem res pričakoval več kot sem videl. Sicer se res nisem ravno potrudil z iskanjem znamenitosti... Po dobrih 10km hoje iz mestnega centra, za menoj nekdo potrobi. Obrnem se, zagledam avtobus, spet zastonj z avtobusom! Tako sem bil rešen mogoče še nekaj kilometrov hoje do roba ogromnega Dublina, še enkrat hvala irskim šoferjem.
Proti Wicklowu.
Edina fotografija iz Dublina. Viva Palestine!

53. dan: Wiclow Mountains

Še zadnji narodni park na Irskem. Ne ravno primerno vreme za obisk v naravi, vendar mi uspe prehoditi eno krožno turo okoli večjega jezera ob Glendeloughu. Na poti prehitim množico kitajskih turistov, s katerimi se moram slikati, ker sem po njihovem mnenju lep.

Upper Lake
Ostanki starega rudnika
Pot okoli jezera se tudi povzpne. Tokrat je poskrbljeno, da se po močvirnati poti ne ugreznem.
Upper Lake z druge perspektive
Ker sem prehiter za trajekt se odpravim proti notrajnosti Irske. Pobere me gospod Charlie in me odpelje na ogled hidroelektrarne Turlough Hill (40. obletnica delovanja, praznovanje z zastonj vodenimi ogledi elektrarne, ki se nahaja v hribu...). Zaradi dežja dan končam v njegovem stanovanju v Wicklovu, tako sem zopet ob morju. Prvič si ogledam tekmo hurlinga (tradicionalen irski šport, nor šport), sicer samo prek televizorja.
"Srce" elektrarne, globoko v notranjosti hriba
Najbolj vzhodna točka Irske - svetilnik v Wicklowu

54. dan: Kilkenny

Sedaj pa zares za en dan še v notrjanjost države. Kilkenny, zelo popularno in lepo mestece, ki za dodatno število turistov poskrbi s festivalom umetnosti. Zame sta dve uri dovolj, odidem dalje proti trajektu, ki ga res nočem zamuditi.
Brez ovc ne gre, ovc nikoli ne zmanjka
Graščina v Kilkennyju (po eni izmed ploh, teh je bilo v zadnjih dveh dne priblizno 20)
Dan končam v Thomastownu (seveda poimenovanem po meni), še zadnji irski Guinness in nočitev (skoraj) pod mostom.
Most in primeren prostor za šotor ob reki

55. dan: New Ross, Rosslare (trajekt)

Spet prijazna Nemca. Skupaj gremo v New Ross in skupaj gremo v Rosslare (vsi na trajekt). V resnici skupaj preživimo celo popoldne.
Še zadnji sprehod na Irskem - od Rosslarea do pristanišča, bos po mivki seveda.
Irska, nasvidenje!
Nekaj minut čez polnoč prispemo nazaj v Fishguard, Wales, kjer mi v temi nekako uspe poiskati prostor za šotor.

 

(49. - 51. dan) Severna Irska in obisk presenečenja

49. dan: Proti Severni Irski

Zjutraj me gostitelj Paul (v neprimernem vremenu) odpelje še na ogled Horn Heada (polotok/klif povsem na severu Irske), nato pa počasi odštopam proti Severni Irski. En, dva, tri in sem še čez navidezno mejo. Na poti se ob pripovedovanju domačinov ni težko spoznati s krvavo zgodovino Severne Irske (Angleži/protestanti + Irci/katoliki = bombe), v spomin na neljube dogodke se ob cesti nahaja tudi mnogo nagrobnih spomenikov, prvi že takoj na meji....
Dan želim končati nekje v okolici Portrusha, pobere me ženska, ki mi ponudi prenočišče pri stricu Daveu iz Portrusha. Stric ima pri sosedu kamp prikolico in moj šotor zopet ostane pospravljen. Sosed pa mi ponosno pokaže še svojo zbirko starih radiev in televizorjev. Še krajši izlet, za večerjo pa "tradicionalna" severnoirska pojedina - indijski kebab.
Horn Head. V dežju ne preveč impresiven.
Večino moje poti po zahodu in severu Irske so označevale take table, ki označujejo 2500km dolgo cesto ob atlantski obali.
Utrinek z večernega izleta z Daveom. Dunluce Castle.
"Moja" prikolica
Delček zbirke radiev/televizorjev. Vse naprave delujejo.

50. dan: Giants Causeway, Slovenci(!), obisk presnečenja...

Dave me na poti do službe odlozi pred vhodom v Giants Causeway (glavna naravna turisticna atrakcija Severne Irske). Lepo in veliko turistov, nato pa se z Nemcema odpravim peš dalje proti Rope Bridgeu. Med potjo zmanjka poti, Nemcema priporočam štopanje z menoj in dejansko sprejmeta ponudbo (mimogrede, njuna starost je okoli 50).
Naravni tlakovci v Giants Causewayu
Po legendi naj bi vse te tlakovane stolpce postavil velikan po imenu Finn MacCool. V resnici to ni res.
Ko se iz dimika pokadi, pomeni da je velikan doma. Ni ga bilo doma.
Med vožnjo proti Rope Bridgeu pred seboj zagledam avto s slovensko registracijo, ki pred nami prav tako zavije proti Rope Bridgeu! Prvič po sedmih tednih se srecam s Slovenci, kar pomeni, da se prvič po sedmih tednih lahko pogovarjam v slovenščini. Prvi šok: dejansko imam težave z govorjenjem v slovenščini. Še Štajerci so bili, jaz pa sem imel težave tako z gorenjščino kot s slovenščino. Ne znam razložiti, vendar občutek je bil, kot da prvič v življenju govorim v slovenščini. Zato prosim za razumevanje, ne smejte se mi, ko bom imel doma prve dni mogoče težave z maternim jezikom.
Na Rope Bridge se dejansko ne odpravim (ralog ni strah, ampak denar in število turistov v vrsti).
Rope Bridge
Naslednja postaja: naslov na vizitki, ki sem si jo pridobil med štopanjem s parom s Severne Irske (John&Jane) pred petimi tedni. Takrat še nisem vedel, če bom dejansko prispel do Irske, a sta mi rekla: "če boš na Irskem, se oglasi in reci živjo". Storil sem identično to kar sta mi rekla. Vendar onadva pred petimi tedni nista verjela, da bom to dejansko storil.
Tako sem naslednji dve noči preživel v njuni hiši v vasi Maze, nedaleč izven Belfasta.

51. dan: Belfast, Mourne Mountains

Z Jane se dopoldne odpravim na kratek ogled Belfasta. Ni ravno najlepše mesto, vendar lahko pohvalim Jane za izvrstno vodenje in odlično razlago vseh konfliktov med protestanti in katoliki v prejšnjih desetletjih. Moram priznati, da se ob teh zgodbah v Belfastu nisem počutil najbolj varno, čeprav naj bi bilo zagotovljeno, da je konfliktov konec (v mestu še vedno stoji zid, ki več kot očitno ločuje protestantski in katoliški del mesta...). Za kosilo dejansko tradicionalno irsko kosilo Ulster Fry (jajce, slanina, klobasa, krvavica, fižol, še malo mesa... ni se treba bati, da bom domov prišel shiran).
Edina fotografija iz Belfasta (večino mesta sem si ogleda skozi okno avtomobila). Titanicov muzej (za tiste, ki ne veste - Titanic je začel svojo pot v Belfastu)
Pozno popoldne pa še pohod na enega izmed hribov v "gorovju" Mourne Mountains, kjer sem bil prvič priča Brockenovem spektru (več na Wikipediji - Brocken spectre), impresivno.