(58. - 62. dan) Cornwall

58. dan: Welcombe

Iz Exmoorja se po severni obali odpravim proti najpopularnejši angleški poletni turistični destinaciji - Cornwall (morje, surfanje, ...). Žive meje ob cesti so vse višje, tako visoke, da med vožnjo ne vidiš ničesar drugega kot cesto in živo mejo, če pa ni žive meje, pa vidiš samo pragozd. Vse se spremeni, ko prideš do slikovitih mestec ob obali, s številnimi peščenimi plažami in klifi.
Moja prva destinacija je bil skriti kotiček po priporočilu domačina, Welcombe.

Welcombe Mouth

...in zahod

59. dan: St. Agnes

Prehodim del obalne poti (South West Coast Path, podobno lepa pot kot v Pembrokeshireu, le več turistov v naseljenih območjih) do naslednjega mesta Bude-a. Od tam se odpravim do Newquaya, turističnega središča za mlade in surferje, vendar se po priporočilu odpovem ogledu mesta, saj naj bi bilo noro polno. Sprememba plana, prenočiti bo treba nekje v okolici vasi St. Agnes. Tudi prav, saj je vas zelo lepa, skupaj s plažo in visokimi klifi, ki jo obkrožajo.

Delček obalne poti

Plaža v St. Agnesu (na sliki lahko najdete tudi ženina in nevesto)

60. dan: Land's End, St. Ives

Prek St. Agnes Beacona se z obalne poti sprehodim nazaj v vas, od koder odštopam v St. Ives. Prispem v Penzance, ker je naglušni gospod slišal, da grem v Penzance. Prav, bom pa potoval v obratni smeri. Naslednja postaja - Land's End. Drugi konec britanskega otoka. Tako sem bil uradno na obeh koncih, John O'Groats in Land's End (popularna 1349km dolga pohodniška destinacija, end-to-end walk). Mnogo bolj turistično obarvan konec kot John O'Groats, sicer pa nič sokantno lepšega za videti, kot na ostalih delih Cornwallske obale.

Lands End

Prva oz. zadnja hiša

Med vračanjem sem si želel ogledati se Minack Theatre (gledališče na prostem, vklesano v klif, ki pa ga nisem videl (razlog, treba je plačati), zato se odpravim samo na popularno plažo v zalivu Porthcurno, tik pod gledališčem.

Zaliv Porthcurno

Še slika s plaže

Zadnja destinacija dneva, verjetno najlepše mesto kar sem jih obiskal na tem potovanju, St. Ives. Za nagrado pojem svoj prvi Cornish Pasty (tradicionalna hrana v Cornwallu), pa še vreme je spet sončno. Čeprav je bilo mesto polno turistov, se tu res nisem pritoževal, vseeno mi je bilo mesto všeč.
Zopet prespim na obalni poti, tokrat v družbi treh zabavnih Izraelcev.

St. Ives v času oseke

Prvi Cornish pasty (testo, krompir, meso, korenje, čebula, začimbe, ...)

Bralni kotiček

Zopet zahod na morju

St. Ives v času plime

61. dan: Izgubljanje po cornwallskih poteh

Najprej proti Falmouthu, ki se mi ni zdel tako lep, kot so mi govorili. Sem pa pojedel še en  Cornish pasty, če ne bi bili predragi, bi lahko živel samo od njih. Hitro se odpravim na pohod na sosednji polotok. Prepričan sem bil, da je tam obalna pot, zato hodim ob obali, nato pa sredi ničesar (moj pomanjkljiv zemljevid mi ne pomaga preveč), poti zmanjka. Sledi pohod skozi džungle, pašnike in hoja po strasnkih cestah. Dovolj, da se prvič utaborim sredi gozda, blizu glavne ceste, tako uradno nisem več izgubljen.

Čudni kraji med pohodom

Še en razlog za izgubljanje, previsoke žive meje, za katere sem na žalost premajhen

62. dan: Go Truro!

19.8. ob 19:45, nogometna tekma Truro proti Hungerford Townu. Glavni razlog zakaj se odpravim v Truro. Resnično obstaja osebni razlog (namig: Football Manager), zakaj sem navijač tega angleškega nižjeligaša. Vse se je izšlo odlično, zmaga domačih 2:1, sponzoriranje kluba z nakupom dresa, rokovanje z igralcem-trenerjem.
Mimogrede, tudi mesto je lepo.

Truro z znamenito katedralo v centru

Lep večer za ogled zmage skupaj s 341 ostalimi gledalci

(56. & 57. dan) Stooopanje. Devon, 1. del

56. dan: Cesta in palec

Cel dan namenjen štopanju. Cilj dneva: odhod iz Walesa, prečkanje Bristola in priti čimbližje pokrajini Devon na jugu Anglije.
Uspešno se prebijem čez malce daljši in lepši del Walesa - hribovje Brecon Beacons, uspešno pridem do angleške meje, uspešno prečkam Severn Bridge in Bristol, uspešno se izognem močnim nočnim nevihtam s ponujenim prenočiščem v hiši.
Pristanem v pokrajini Somerset, znanem po pridelavi ciderja in cheddarja. Prvega tudi okusim.
Povabljen sem tudi na ogled mesteca, kjer ogled pomeni obisk dveh pubov.

Zopet rdeče opečnate angleške stavbe. In vse več angleškega vremena

57. dan: Devon, Exmoor National Park

Prispem v Devon, natančneje v narodni park Exmoor, še natančneje v vas po imenu Porlock. Exmoor - tipično angleško ne preveč naseljeno gričevnato podeželje, z zelo strmimi klanci. Tukaj ne manjka niti gozdov, travniki pa so poleg zelene barve obarvani tudi z rastlinami rumenih in vijolicnih barv.

Počakam, da preneha deževati, peš se odpravim po bojda najbolj strmi cesti v Angliji do pašnikov in prek gozdov do naslednjih pašnikov in mirno prespim še eno noč v angleških narodnih parkih.

Najbolj strma cesta. Tisti, ki si je ne upajo prevoziti, morajo plačati cestnino za obvoz.

Exmoorska obala

Exmoorsko gricevje

"Old School" smerokazi so na podeželju še vedno aktualni

(52. - 55. dan) Dublin, Wicklow Mountains, vracanje proti trajektu

52. dan: Dublin

Zaradi poznega štarta iz hiše mojih gostiteljev, malo krajši dan izkoristim za še krajši obisk Dublina. Več ali manj je to samo kratek sprehod skozi center in daljši sprehod ven iz mesta. Mesto nabito polno (razlog: vikend nogometnih tekem, zbor protestnikov v podporo Palestini, konjski šov...), od Dublina sem res pričakoval več kot sem videl. Sicer se res nisem ravno potrudil z iskanjem znamenitosti... Po dobrih 10km hoje iz mestnega centra, za menoj nekdo potrobi. Obrnem se, zagledam avtobus, spet zastonj z avtobusom! Tako sem bil rešen mogoče še nekaj kilometrov hoje do roba ogromnega Dublina, še enkrat hvala irskim šoferjem.
Proti Wicklowu.

Edina fotografija iz Dublina. Viva Palestine!

53. dan: Wiclow Mountains

Še zadnji narodni park na Irskem. Ne ravno primerno vreme za obisk v naravi, vendar mi uspe prehoditi eno krožno turo okoli večjega jezera ob Glendeloughu. Na poti prehitim množico kitajskih turistov, s katerimi se moram slikati, ker sem po njihovem mnenju lep.

Upper Lake

Ostanki starega rudnika

Pot okoli jezera se tudi povzpne. Tokrat je poskrbljeno, da se po močvirnati poti ne ugreznem.

Upper Lake z druge perspektive

Ker sem prehiter za trajekt se odpravim proti notrajnosti Irske. Pobere me gospod Charlie in me odpelje na ogled hidroelektrarne Turlough Hill (40. obletnica delovanja, praznovanje z zastonj vodenimi ogledi elektrarne, ki se nahaja v hribu...). Zaradi dežja dan končam v njegovem stanovanju v Wicklovu, tako sem zopet ob morju. Prvič si ogledam tekmo hurlinga (tradicionalen irski šport, nor šport), sicer samo prek televizorja.

"Srce" elektrarne, globoko v notranjosti hriba

Najbolj vzhodna točka Irske - svetilnik v Wicklowu

54. dan: Kilkenny

Sedaj pa zares za en dan še v notrjanjost države. Kilkenny, zelo popularno in lepo mestece, ki za dodatno število turistov poskrbi s festivalom umetnosti. Zame sta dve uri dovolj, odidem dalje proti trajektu, ki ga res nočem zamuditi.

Brez ovc ne gre, ovc nikoli ne zmanjka

Graščina v Kilkennyju (po eni izmed ploh, teh je bilo v zadnjih dveh dne priblizno 20)

Dan končam v Thomastownu (seveda poimenovanem po meni), še zadnji irski Guinness in nočitev (skoraj) pod mostom.

Most in primeren prostor za šotor ob reki

55. dan: New Ross, Rosslare (trajekt)

Spet prijazna Nemca. Skupaj gremo v New Ross in skupaj gremo v Rosslare (vsi na trajekt). V resnici skupaj preživimo celo popoldne.
Še zadnji sprehod na Irskem - od Rosslarea do pristanišča, bos po mivki seveda.

Irska, nasvidenje!

Nekaj minut čez polnoč prispemo nazaj v Fishguard, Wales, kjer mi v temi nekako uspe poiskati prostor za šotor.

 

(49. - 51. dan) Severna Irska in obisk presenečenja

49. dan: Proti Severni Irski

Zjutraj me gostitelj Paul (v neprimernem vremenu) odpelje še na ogled Horn Heada (polotok/klif povsem na severu Irske), nato pa počasi odštopam proti Severni Irski. En, dva, tri in sem še čez navidezno mejo. Na poti se ob pripovedovanju domačinov ni težko spoznati s krvavo zgodovino Severne Irske (Angleži/protestanti + Irci/katoliki = bombe), v spomin na neljube dogodke se ob cesti nahaja tudi mnogo nagrobnih spomenikov, prvi že takoj na meji....
Dan želim končati nekje v okolici Portrusha, pobere me ženska, ki mi ponudi prenočišče pri stricu Daveu iz Portrusha. Stric ima pri sosedu kamp prikolico in moj šotor zopet ostane pospravljen. Sosed pa mi ponosno pokaže še svojo zbirko starih radiev in televizorjev. Še krajši izlet, za večerjo pa "tradicionalna" severnoirska pojedina - indijski kebab.

Horn Head. V dežju ne preveč impresiven.

Večino moje poti po zahodu in severu Irske so označevale take table, ki označujejo 2500km dolgo cesto ob atlantski obali.

Utrinek z večernega izleta z Daveom. Dunluce Castle.

"Moja" prikolica

Delček zbirke radiev/televizorjev. Vse naprave delujejo.

50. dan: Giants Causeway, Slovenci(!), obisk presnečenja...

Dave me na poti do službe odlozi pred vhodom v Giants Causeway (glavna naravna turisticna atrakcija Severne Irske). Lepo in veliko turistov, nato pa se z Nemcema odpravim peš dalje proti Rope Bridgeu. Med potjo zmanjka poti, Nemcema priporočam štopanje z menoj in dejansko sprejmeta ponudbo (mimogrede, njuna starost je okoli 50).

Naravni tlakovci v Giants Causewayu

Po legendi naj bi vse te tlakovane stolpce postavil velikan po imenu Finn MacCool. V resnici to ni res.

Ko se iz dimika pokadi, pomeni da je velikan doma. Ni ga bilo doma.

Med vožnjo proti Rope Bridgeu pred seboj zagledam avto s slovensko registracijo, ki pred nami prav tako zavije proti Rope Bridgeu! Prvič po sedmih tednih se srecam s Slovenci, kar pomeni, da se prvič po sedmih tednih lahko pogovarjam v slovenščini. Prvi šok: dejansko imam težave z govorjenjem v slovenščini. Še Štajerci so bili, jaz pa sem imel težave tako z gorenjščino kot s slovenščino. Ne znam razložiti, vendar občutek je bil, kot da prvič v življenju govorim v slovenščini. Zato prosim za razumevanje, ne smejte se mi, ko bom imel doma prve dni mogoče težave z maternim jezikom.
Na Rope Bridge se dejansko ne odpravim (ralog ni strah, ampak denar in število turistov v vrsti).

Rope Bridge

Naslednja postaja: naslov na vizitki, ki sem si jo pridobil med štopanjem s parom s Severne Irske (John&Jane) pred petimi tedni. Takrat še nisem vedel, če bom dejansko prispel do Irske, a sta mi rekla: "če boš na Irskem, se oglasi in reci živjo". Storil sem identično to kar sta mi rekla. Vendar onadva pred petimi tedni nista verjela, da bom to dejansko storil.
Tako sem naslednji dve noči preživel v njuni hiši v vasi Maze, nedaleč izven Belfasta.

51. dan: Belfast, Mourne Mountains

Z Jane se dopoldne odpravim na kratek ogled Belfasta. Ni ravno najlepše mesto, vendar lahko pohvalim Jane za izvrstno vodenje in odlično razlago vseh konfliktov med protestanti in katoliki v prejšnjih desetletjih. Moram priznati, da se ob teh zgodbah v Belfastu nisem počutil najbolj varno, čeprav naj bi bilo zagotovljeno, da je konfliktov konec (v mestu še vedno stoji zid, ki več kot očitno ločuje protestantski in katoliški del mesta...). Za kosilo dejansko tradicionalno irsko kosilo Ulster Fry (jajce, slanina, klobasa, krvavica, fižol, še malo mesa... ni se treba bati, da bom domov prišel shiran).

Edina fotografija iz Belfasta (večino mesta sem si ogleda skozi okno avtomobila). Titanicov muzej (za tiste, ki ne veste - Titanic je začel svojo pot v Belfastu)

Pozno popoldne pa še pohod na enega izmed hribov v "gorovju" Mourne Mountains, kjer sem bil prvič priča Brockenovem spektru (več na Wikipediji - Brocken spectre), impresivno.

(45. - 48. dan) Zahod in Sever Irske

(45. dan) Killarney National Park, Spanish Point

Hitro se premikam proti severu, izbiram lepe ceste, med drugim skozi narodni park Killarney (najbolj obiskan irski narodni park), v mestu Killarney se zaradi prevelike množice turistov in nesposobnosti turističnih delavcev (zanimajo me okoliški hribi, dobesedno o hribih nimajo pojma) ne zadržim predolgo, nadaljujem višje v smeri Moherskih pečin (Cliffs of Moher).
Dan končam nekje na preveč vetrovni obali severno od Spanish Pointa, skrivajoč se pred kravami in kmeti.

Prva vožnja s spačkom!

Spanish Point

Naslednja postaja: Amerika

(46. dan & 47. dan) Cliffs of Moher, Clifden, Connemara National Park

Takoj zjutraj prispem do klifov, res so veličastni kot pravijo. Na vsakem koraku nalepke za protisamomorilske linije (klifi so na žalost tudi priljubljena zadnja postaja za samomorilce...).
Nadaljujem proti Galwayu, na poti si prvič pristopam avtobus (na turističnem avtobusu samo jaz in še dva štoparja, zastonj).

Cliffs of Moher

V Galwayu dobim še en odličen prevoz - dva turista iz Švice. Kasneje skupaj preživimo dlje časa kot bi pričakoval. Popoldne, vecer, noc, jutro, del drugega popoldneva. Po še nekaj ogledih na poti proti Clifdnu, si poiščeta prenočišče, jaz pa počakam, da gremo zvečer skupaj v moj prvi irski pub na prvi irski Guinness.
Punca gre spat, s fantom pa ostaneva v pubu pozno v noč, oba povsem navdušena nad odlično tradicionalno glasbo v živo in norim vzdušjem v prenapolnjenem prostoru. Po odhodu iz puba v nočnih urah, sem še vedno brez prenočišča, šotor je se vedno pospravljen. Čas, da se spet pretihotapim v hotel, tokrat v sobo s Švicarjema, zopet uspešno in brez problemov.

Lepa plaža v bližini Roundstonea

Večer v pubu. Zvezda večera - plesoči dedek.

Zjutraj se skupaj odpravimo v narodni park Connemara, opravimo z najbližjim (očitno tudi najbolj prezasedenim) hribom (Diamond Hill ali nekaj takega). Zbežimo pred dežjem in se poslovimo, onadva na jug, jaz na sever.

Ne preveč lep razgled z Diamond Hilla v slabem vremenu

Šviiiiicarji

Izvrsten dan za štopanje, vreme kar naenkrat spet odlično, prek Bangorja in okoli narodenga parka Ballycroy (ki me po velikosti cest, hiš in vsega spominja na ZDA (še nikoli nisem bil v ZDA)), prištopam vse do Portrooja, kjer se utaborim na vrtu še ene prijazne družine.

Nekaj utrinkov s stopanja v sončnem popoldnevu/večeru:

(48. dan) Errigal Mountain, Dunfanaghy

Prva "gora" na Irskem s katero opravim, je Errigal. Jaz ji pravim močvirnata gora. Prve pol ure se prebijaš po nekakšnem čudnem močvirnatem klancu, ki te z vsakim neprevidnim korakom kaznuje z utapljanjem v blatu do kolen. Bolj kot navdušen, z gore sestopim umazan. Skupaj z novim prijateljem, Leonardom iz Brazilije, umazana odštopava proti narodnem parku Glenveagh.

Errigal, če sem že blaten do kolen, me vsaj nevihta zgreši za nekaj metrov

Zaradi ne preveč obetavnega vremena, jaz pred parkom zavijem proti severu in se nastanim v stanovanju naslednjih prijaznih ljudi, v obalnem mestecu Dunfanaghyju. In še en pub z glasbo v živo. Dobro skrit pred dežjem.