6. dan: Quinag, Ullapool
Sončno jutro, iskanje ceste za nadaljevanje štopanja, sproti vidim še ladjico, ki turiste prevaža na polotok z rtom po imenu Cape Wrath (najsevernozahodnejša točka otoka). Priklopim se na West Highlands Route, nadaljevanje North Highlands Route-a, ki je označen kot najlepša vožnja po Škotskem. To tudi je, se popolnoma strinjam. Žal mi je bilo, da se za izlet nisem odločil s seboj vzeti kolesa. Pojdite tja s kolesom.
 |
| Dobro jutro! |
 |
| Passing place/idealno mesto za štopanje |
Kmalu naletim na moža po imenu Kim, ki se odpravlja na pohod v hribe. Vprašam ga, če se mu lahko pridružim, on reče ok, jaz pa prvič pristanem na kateremkoli hribu v Škotskem "visokogorju" in to v sončnem vremenu, kar naj bi bilo tam izredno težko.
Ime skupka treh vrhov na katerega je bil odpravljen je Quinag (prebere se podobno kot "konjak", domačini bi rekli "It's Gaelic"). On se je odpravil na vse tri vrhove, zame pa je bil dovolj en (Spidean Conich, 764m, gor-dol skupaj 4 ure), saj na daljši pohod nisem bil pripravljen (pomanjkanje hrane in pijače).
Munro, Corbett, Graham
Med potjo mi razloži, da je prehodil že vse Munroje, sedaj pa želi opraviti se s Corbetti.
Kaj je to? Škoti pravijo Munro tistim goram, ki so višje od 3000 čevljev/914m (teh je 282), Corbett pa tistim, ki so visoke med 2500 in 3000 čevljev/762-914m (teh je 449). Potem pa obstajajo se Grahami, to pa so tisti nižji hribi.
Tisti dan je on torej opravil s tremi jaz pa z enim Corbettom.
 |
| Pogled z vrha |
 |
| Spidean Conich |
 |
| Quinag |
Slovencem se ponavadi te nadmorske višine ponavadi slišijo zelo majhne, vendar lahko potrdim, da niso tako nedolžne. Po občutku bi zahtevnost vzpona primerjal tako, da bi njunim višinam pristel 800-1200m in potem primerjal z našimi gorami. Tudi izhodišče je ponavadi nižje od 100m.
Potem, ko mimo jezera sam sestopim po drugi poti, se odpravim proti se enem pristaniskem mestecu Ullapoolu.
 |
| Ullapool |
Po sprehodu skozi center mesta, spet začnem razmišljati o telefonu (tudi nekaj dni me že ni bilo na internetu, zato me je skrbelo, da bi lahko koga, oziroma mami, skrbelo zame). Zvečer se zato odpravim v enega od bed&breakfast hotelov in mlado gospodično povprašam, če lahko uporabim internet. Ona je bila trdno prepričana, da sem gost hotela (čeprav tega nisem nikoli omenil), zato me pošlje v "Lounge room", kjer se nahaja računalnik za goste. Ko se je le-ta počasi vklopil, sem med e-maili nasel mail prijateljice Ane z naslovom "telefon nujno!". Takoj sem vedel za kaj gre, medtem pa v sobo pride še lastnica hotela, ki pa nad mojim dejanjem ni bila preveč zadovoljna, saj je vedela, da nisem gost hotela. Hitro sem ji razložil svojo zgodbo o izgubljenem telefonu, nato pa mi je posodila telefon, da sem poklical v e-mailu priloženo številko. Oglasil se je Romun, torej je bil telefon vendarle na Orkneyskih otokih. V tem času sta se Romuna ravno odpravljala proti letališču v Aberdeen, vendar sta se nesebično odločila, da se peljeta 1 uro nazaj proti Ullapoolu, da mi vrneta telefon. Lastnica mi nato dovoli, da ju počakam v hotelu in da lahko uporabljam računalnik. Čez 5 minut se vrne in mi ponudi še toplo večerjo, sobo s tremi posteljami in tušem ter topel zajtrk. Vse zastonj, logicno.
 |
| Najdišče telefona |
Potem prideta še Romuna z mojim telefonom, mi povesta še njune srečne zgodbice, nato pa odhitita nazaj proti letališču, saj se jima je že precej mudilo na letalo.
 |
| Ponovno združena |
 |
| Sveto ime |
Pomoje, da sem imel kar srečo. Pa še pot sem lahko nadaljeval čistejši. Pa hvala Ani, ki je med čakanjem na svoj nov naziv (prvič je postala teta) poskrbela, da se je telefon vrnil k meni. Hvala Romunoma, da sta zaradi mene prevozila še dodatnih ogromno milj in hvala prijazni lastnici hotela Harbour Lights za neverjetno gostoljubnost. Odlični ljudje.
Pa še zemljevid 6. dne:
