In z odličnim prevozom ni težko priti v Anglijo. Škotske kamnite bele in rjave hiše se prelevijo v opečnate rdeče angleške, kasneje hitro občutim, da tudi za štopanje čakam dlje, kazen za nepobran pasji drek pa s 500£ naraste na 1000£. To so prve tri razlike, ki jih opazim ob menjavi "držav".
V Anglijo se pripeljem z dvema kulskima ženskama (prva približno 45 let, druga upokojena), obe ljubiteljici in redni obiskovalki vseh večjih angleških glasbenih festivalov, budistki, maserki stopal itd... Posvojita me za polovico dneva in tako skupaj odidemo v Druridge Bay Country Park (tipična lokacija za vikend piknike angleških družinic z jezeri in peščeno plažo na obali...).
 |
| Druridge Bay Country Park - jezero |
 |
| Druridge Bay Country Park - morje |
Poslovimo se, jaz pa oddrvim po obali južneje proti Newcastlu. Prvi Anglež, ki me pobere, je Škot, zato je bil začetek se lahek. Odpelje me natanko v Wallsend, predmestje Newcastla, točno tja kamor sem bil namenjen.
Zakaj ravno tja? V planu sem imel opraviti s še enim daljšim pohodom, tokrat bolj zgodovinsko obarvanim pohodom ob Hadrianovem zidu. Skratka, peljal sem se na vzhodno obalo zato, da se lahko peš vrnem nazaj na zahodno. Simbolično še isti dan prehodim približno 2 milji in se po posvetovanju z nerazumljivim angleškim ribičem (resno, kot bi se američan naučil govoriti slovensko in se pogovarjal s Prlekom) utaborim v parku ob reki Tyne.
 |
| Prve milje, Newcastle, Hadri(j)an |
 |
| Taborjenje ob reki Tyne, nasproti preglasna tovarna barve |
(Tudi vožnja ob vzhodni obali je bila prijetna, videti je bilo kar nekaj simpatičnih obalnih mestec)
