(22., 23., 24. & 25. dan) Lake District

Tako zjutraj s Škotom Andrewom odrinem proti Carlisleu, od koder se odpravim dalje proti naslednjem cilju - Lake District Natonal Park (angleška verzija Triglavskega narodnega parka). To naj bi bil dan za počitek, vendar nisem dolgo zdržal brez hoje...

Jutranje čofotanje po zanimivi plaži

V Andrewovem avtodomu s pasjima prijateljema

22.dan: Cockermouth, Keswick, Seathwaite Farm.

Cockermouth naj bi bilo lepo mestece, vredno ogleda, na žalost so ga pozimi prizadele hude poplave, zato je vse skupaj izgledalo bolj kot gradbišče.

Nadaljujem proti samem turističnem centru Lake Districta, Keswicku. Res turistično, polno ljudi in sejem, s težavo se s prevelikim nahrbtnikom prebijem do informacijskega centra, kjer se (z najboljšo do zdaj) turistično delavko posvetujem, kako naj peš pridem do vznožja Scafell Pikea (najvišja gora v Angliji). Sprehodim se okoli jezera Derwentwater, do vznožja oz. kmetije Seathwaite se mi ne da več hoditi (kot že omenjeno, to naj bi bil dan za počitek), zato tja prištopam. Kot ponavadi, prehiter, se še isti večer začnem vzpenjati proti Scafell Pikeu, na pol poti se utaborim blizu ene izmed angleških MEPI odprav (vodja mi, slovenskemu turistu brez planinskih zemljevidov, razloži vse o poti na vrh),  pod steno Great End. 

Ob Derwentwaterju

Sosednji tabor MEPI odprave

Moj mirni kotiček

23.dan: Scafell Pike (+ še 2 vrhova), kopanje v Derwentwaterju, Thirmere, Helwellyn 

Zjutraj zgodaj vstanem in brez opreme skočim na vrh Scafella Pikea, za nazaj pa sproti še na Great End, da si ogledam kje se nahaja moj šotor. Sledi še ogled sosednje doline s še enega manjšega vrha (niti ne vem imena), nazaj do šotora, pospravljanje, odhod v dolino, štopanje nazaj do jezera, vračanje proti Keswicku po drugi strani in prvič skok v vodo, osvežujoče.

Scafell Pike

Na vrhu Anglije!

Pogled proti šotoru (če ga najdete) z Great Enda

Pogled na Great End s šotora

Tomoman (brisača ni želela plapolati, sem pa nasmejal mimoidoče)

V Keswicku zopet obiščem svojo najljubšo turistično delavko, vprašam za nasvet kam naj nadaljujem pot. "Pojdi do Thirmera, od tam se sprehodi prek Helwellyna proti drugi dolini v Glenridding." Odlična izbira, še isti večer sem na vrhu Helwellyina od koder se prek bolj izpostavljenega in zabavnega grebena Striding Edge spustim do jezera Red Tarn, tam se utaborim in nekoliko lažji pred sončnim zahodom skočim se na vrh nasprotnega grebena (Swirral Edge). Popoln dan.

Proti vrhu Helwellyna, na levi Swirral Edge z neznanim vrhom kamor skočim zvečer

Jezero Red Tarn (tam se utaborim), na desni pa Striding Edge, prek katerega se spustim do jezera

Aaaaa, na cilju :)

...

Prevožene ceste 22. in 23. dne:

24.dan: Glenridding, Ambleside, Coniston

Spust v Glenridding, vožnja po strmih cestah do Amblesidea. Ceste tudi tako strme in ozke, da sem se s svojim prevozom (kombi s prikolico polno kanujev) moral peljati pa daljši poti. V Amblesideu sem si želel samo plavanja v bližnjem jezeru, a je bila voda preveć algasta, zato utrujen samo poćijem na travi med bogatimi tenisači in golfisti. Odštopam proti Conistonu (vmes se prvič peljem s človekom, ki me je enkrat že peljal, 3 dni nazaj, se vedno je čakal na signal za poslušanje kriketa prek radia, njegov hobi, Angleži...). V Conistonu si izberem vzpon na Old Man of Coniston. Med potjo spoznam 4 zabavne Blackburnčane (prvi je vsako kulsko stvar komentiral s "QUAAALITY", drugi mi je nadel vzdevek Thomas The Tank Engine (lokomotivček Tomaž), tretji je izgledal kot mešanec med redneckom in hipijem, četrti pa kot klasični angleški huligan brez zob). Dobim pivo in kontakt, v primeru, če bi si želel naslednji dan peljati v smeri Blackburna. Poslovimo se, istočasno začne tudi deževati, jaz se ne ustavim. Se pa ustavim pri jezeru pod vrhom, kjer tudi postavim svoj ubogi šotor (palice že v izredno slabem stanju). Ponoči dež, veter, pokanje palic nad glavo, do jutra je strop šotora že nevarno blizu moje glave.

Pot na Old Man of Coniston je polna ostankov rudnika bakra

Ubogi šotor

NAJSLABŠA noč

25.dan: Old Man of Coniston, proti Yorkshire Dalesu

Zjutraj samo še veter, namesto dežja pa megla. Na vrhu presenečen zagledam se 4 šotore, sploh nisem sam. Eno uro sedim na vrhu, upajoč, da bo veter odpihnil meglo. Ni bilo dovolj za lepo fotografijo. Med spustom srečno spoznam še enega moča, Davea, ki mi ponudi prenočišče v Yorkshire Dalesu (tudi moj naslednji cilj). Zmeniva se, dače se odločim sprejeti ponudbo, naj ga počakam ob črnem Hyundaiu v Conistonu, za vsak slučaj pa mi da se kontakt, če se odločim za obisk kak drugi dan, super. 

Na trenutke sem z vrha lahko videl jezero ob katerem sem spal

Med spustom megla čudežno izgine

Ker sem bil za Blackburnčane že prepozen, res počakam pri Hyundaiu in se tako še isti dan odpeljem proti Ingletonu, na obrobje se enega narodnega parka - Yorkshire Dales National Park.

Obnova Lake Districta: vsako turistično jezero ima svoje Bohinjsko jezero z otočki, vsaka gorska veriga ima sedmera jezera in še več manjših, vse skupaj veliko lažje dostopno kot na Škotskem (manjša razdalja med gorami, hoja med vrhovi po grebenih...). Sredi dneva preveč za gore nepripravljenih turistov (jaz sem se temu izognil s kampiranjem, tako da sem hodil zvečer in zjutraj).
Ocena: v sončnem vremenu in ob pravem času, ko ni preveč turistov, odlično.

Prevožene ceste 24. in 25. dne:

(19., 20. & 21. dan) Hadrians Wall Path

Dobro jutro pikapolonica!

Kratka obnova zgodovine Hadrijanovega zidu:

Hadrijanov zid je bil zgrajen leta 122 po navodilih rimskega cesarja Hadrijana, predstavljal je severno mejo rimskega cesarstva, služil pa je zaščiti pred škotskimi barbari na severni strani zidu. Raztezal se je blizu današnje angleško-škotske meje od vzhodne do zahodne obale.

Tehnični podatki:

Dolžina zidu naj bi bila 75 rimskih milj (~115km), v širino je meril približno 3m, v višino pa do 6m. Približno vsako miljo se je nahajal stražni stolp/utrdba, zid pa je imel tudi nekaj prehodov.

Danes je preostanek zidu del UNESCO-ve kulturne dediščine. Preostanek predstavlja nekaj kilometrov ohranjenega zidu in tudi nekaj ruševin stražnih stolpov/utrdb. Je tudi najpopularnejša turistična destinacija na severu Anglije, ob njem pa poteka tudi 84milj/135km dolga pohodniška pot (od Wallsenda na vzhodu, do Bowness-on-Solwaya na zahodu). To pot sem tudi uspesno prehodil.

Moja pot:

Pošteno povedano - pot pohodniško res ni preveč zanimiva (večino poti na začetku in proti koncu je hoja po asfaltu in betonu), zanimivejši je predvsem srednji del poti, kjer dejansko nekaj kilometrov hodiš ob še ohranjenem kamnitem zidu. Ostali del poti je večinoma slalom med ovcami in kravami.  Tudi zaključek je lep, odmaknjena vasica ob morju, peščena plaža, mir. Omembe vredne so sicer še vse podeželske vasice na poti. Ki pa seveda spet nimajo trgovin. Jaz se tega še kar nisem naučil, zato sem bil na čase spet lačen. Na srečo pa sem spoznal nekaj prijaznih ljudi, ki so mi častili vse od hrane do piva, priročno (vprašaš kje je trgovina, domačin pove da je ni in te povabi v kuhinjo...). Na poti tudi polno Američanov (pot mi je tudi predlagal Američan, očitno so Američani preveč navdušeni nad Rimskim cesarstvom). Na koncu sem kampiral poleg Škota v avtodomu, kar je pomenilo dvoje: zjutraj za zajtrk palačinke, kasneje pa se prevoz do Carlislea.

Urbani začetek - skozi Newcastle ob reki Tyne

Naključna vas (brez trgovine) ob poti

Naključna vas (s trgovino) ob poti

Prvi delčki rimskega zidu

Včasih najdeš primeren prostor za spanje (vaška avtobusna postajica) in ti ni treba postavljati šotora. Pa še deževalo je.

Prvo (zastonj) pivo v angleških pubih 

Pot ob zidu. Na žalost je bilo vreme ob najlepšem delu poti najgrše, zato ni primerne fotografije, ki bi nazorno prikazala dolžino zidu

Ko začneš iskati primeren prostor za šotor, v ozadju pa se pojavi tornado

Sonce do jutra premaga tornado. Taborjenje ob zidu, na zalost na rimski strani, saj je na strani barbarov cesta

Dež? Pa kaj, nasmej se in pojdi naprej!

Kako naj odprem vrata?

Še en pohod uspešno končan

Zaslužen počitek v se enem čudovitem večeru

No to je bil verjetno zadnji daljši večdnevni pohod, kmalu lahko pričakujete branje o drugačnih dogodivščinah.


Oglejte si Hadrian's Wall Path na večjem zemljevidu.

(18. dan) Anglija, prihajam!

In z odličnim prevozom ni težko priti v Anglijo. Škotske kamnite bele in rjave hiše se prelevijo v opečnate rdeče angleške, kasneje hitro občutim, da tudi za štopanje čakam dlje, kazen za nepobran pasji drek pa s 500£ naraste na 1000£. To so prve tri razlike, ki jih opazim ob menjavi "držav".
V Anglijo se pripeljem z dvema kulskima ženskama (prva približno 45 let, druga upokojena), obe ljubiteljici in redni obiskovalki vseh večjih angleških glasbenih festivalov, budistki, maserki stopal itd... Posvojita me za polovico dneva in tako skupaj odidemo v Druridge Bay Country Park (tipična lokacija za vikend piknike angleških družinic z jezeri in peščeno plažo na obali...).

Druridge Bay Country Park - jezero

Druridge Bay Country Park - morje

Poslovimo se, jaz pa oddrvim po obali južneje proti Newcastlu. Prvi Anglež, ki me pobere, je Škot, zato je bil začetek se lahek. Odpelje me natanko v Wallsend, predmestje Newcastla, točno tja kamor sem bil namenjen.
Zakaj ravno tja? V planu sem imel opraviti s še enim daljšim pohodom, tokrat bolj zgodovinsko obarvanim pohodom ob Hadrianovem zidu. Skratka, peljal sem se na vzhodno obalo zato, da se lahko peš vrnem nazaj na zahodno. Simbolično še isti dan prehodim približno 2 milji in se po posvetovanju z nerazumljivim angleškim ribičem (resno, kot bi se američan naučil govoriti slovensko in se pogovarjal s Prlekom) utaborim v parku ob reki Tyne.

Prve milje, Newcastle, Hadri(j)an

Taborjenje ob reki Tyne, nasproti preglasna tovarna barve

(Tudi vožnja ob vzhodni obali je bila prijetna, videti je bilo kar nekaj simpatičnih obalnih mestec)

(15., 16. & 17. dan) Po zahodni obali Skotske proti jugu drzave, od tam proti vzhodni obali

15. dan: Kilmarnock, Ayr

Nekako sem se moral odločiti kam naprej, najlepše dele kar se narave tiče sem si ogledal, na jugu države prevladujejo predvsem kmetije (polja in krave/ovce), zato se mi je najbolj pametno zdelo, da se preko obalnih mestec (ki so vsa lepa) počasi začnem prebijati proti Angliji.

Goodbye Daniel!

Po poslavljanju od Daniela in dolgem pohodu ven iz mesta, mi le uspe dobiti prevoz do (neobalnega) mesta Kilmarnock. Povprečno mesto kjer se ne zadržim dlje kot traja kosilo.

Kilmarnock

Hitro naprej proti Ayru, kjer naj bi bilo spet lepo. Prava odločitev, vreme pa na žalost ni bilo več pravo. Odidem proti obali kjer naj bi kampiral, tam me čakata ogroooomen travnati park in se daaaaaljša peščena plaža. Takoj si sezujem čevlje in se po celotni dolžini sprehodim gor in dol. Super. Potem pa postavim šotor skoraj točno na sredini parka ("Postavi ga kjerkoli želiš" so mi dejali. Postavim ga kjerkoli želim). Sicer so tudi ostali deli mesta prečudovito urejeni, vendar fotografije niso nevemkaj, vreme pačni bilo za slikanje...

Ayr (city hall?)

Črna pika na sredini je moj šotor ("camp anywhere you want")

Naj pevski oder

Nevem zakaj nisem slikal plaže... Verjetno ker sem upal, da bo zjutraj sonce.

16. dan: Dež. Stranraer

Preden zapustim Škotsko, je seveda že čas, da občutim pravo škotsko vreme. Zelo neprimerno, če cel dan dežuje, ko se odločiš živeti v majhnem šotoru, kjer se ne da niti normalno sedeti, edini transport pa so noge in štopanje. Potem pa na poti iz mesta še obtičiš na neprometni cesti, sredi ničesar in dve uri stojiš v nalivu sredi ceste ter samo čakaš. Pač si moker, sčasoma ti postane vseeno.

Ko še nisem bil sredi ničesar, varen pod streho zapuščene postaje.

Ailsa Craig, otok na katerem se nahaja kamen vseh kamnov za Curling. Neverjetna fotografija v deževnem vremenu.

Vendar potrpežljivo čakanje se pri štopanju vedno splača, vedno se najde nekdo, ki te bo pobral. Včasih tudi nekdo, od katerega bi najmanj pričakoval. V tem primeru je bila to ženska iz okolice Stranraerja (sicer pristanišče s trajekti do Belfasta), ki je imela v avtu pet otrok. Očitno se je odlocila imeti se šestega - ponudila mi je prenočitev na njihovem vrtu, tuš, večerjo, ogled nogometne tekme (Brazilija:Kolumbija) z moškim delom družine, sušenje, zajtrk, zjutraj prevoz nazaj do glavne ceste. Več kot sem si želel. Poleg tega pa sem postal bolj razgledan kar se tiče vseh vrst škotskih krav (z možem imata veliko kravjo farmo).

Nekaj živalskih prijateljev na kmetiji

17. dan: Dumfries (Yes for Scotland!), Moffat, Selkirk, Kelso

Gostiteljica me po jutranjem tušu in ogromnem zajtrku res pripelje do glavne ceste, ravno preden prispe trajekt s Severne Irske. Tako me skoraj v istem trenutku pobere par s Severne Irske in odpelje v Dumfries. Poleg tega pa dobim še njuno vizitko, v primeru, če zaidem v njune kraje in potrebujem prenočitev, kul.
Dumfries mi je bil včec. Sejem v mestu, glasba, rekordna dvourna uporaba interneta v knjižnici in kampanja za neodvisnost Škotske.
Ena najaktualnejših tem na Škotskem v tem času - septembrske volitve za odcepitev od Velike Britanije. Trenutno mnenje Škotov glede odcepitve je približno 50:50. Komentarji ljudi, ki sem jih vprašal, ali bodo volili za neodvisnost: "Over my Dead Body!", "I don't know", "I don't want to live under David Cameron for another five years". Nekaterih pa niti ni treba spraševati, saj imajo cel avto polepljen z nalepkami "Yes for Scotland". Če pa koga vprašaš zakaj bi tako volil, ne izveš nič več od zgornjih komentarjev, nihče ni čisto prepričan kaj je najbolje, ni utemeljenih odgovorov.
In jaz, kot da me preveč zanima škotska politika, sem firbčno pristopil med vse upokojence, ki so se gnetli okoli stojnice. Čisto so bili navdušeni, da je neznani popotnik iz neznane Slovenije tako zainteresiran za njihovo neodvisnost. Hitro so me opremili z nalepko, značko in zastavo ter me fotografirali. Poskrbel sem, da jim Slovenija ni ostala neznana in jim razložil, da smo se tudi mi pred 23 leti osamosvojili od nekdanje Jugoslavije, poleg tega pa sem jim (tako kot vsem ostalim, ki sem jih spoznal na poti in tako bom tudi nadaljeval) povedal vse kar je lepega v naši prečudoviti deželi, zato lahko v prihodnosti pričakujete naval britanskih turistov.

Tomo je ZA Škotsko!

Dovolj enega mesta, treba je dalje. Preko mestec Moffat in Selkirk v Kelso. Vse preko razgledne ceste v Southern Uplands-ih. Bolj kot sem bil oddaljen, manj je bilo ovc in krav, vse več žitnih polj in manj prostora za kampiranje. Zaključek je bil kar zamuden (ni prevoza), čas za spanec ob reki, na drugi strani glasen motozbor, jutri zjutraj pa dalje.

Britancem uspe promovirati prav vsako mestece, na vse možne načine...

Živino zamenjajo žitarice

Od vasice do vasice počasi proti vzhodu

Pozen prihod v Kelso

Primeren prostor za kampiranje

Pridno preštopal večjo razdaljo čez manj zanimiv del države (sem pa zato slišal veliko zgodbic glede zgodovinske pomembnosti teh krajev):