(71. - 74. dan) Birmingham -> Tržaško letališče -> Slovenija. Doma.

71. dan: Birmingham, Tržaško letališče, nočno iskanje Slovenije

Zadnje jutro v Angliji. Popoldne let iz Birminghama, Mike mi zopet priskoči na pomoč s ponujenim prevozom do letališča, vmes pa še ogled Kidderminstra (želežniški muzej, center) in centra Birminghama z vodičem Mikeom.
Popoldne po poslalvjlanju pa čustveno čakanje na letalo. Kurja polt zaradi razmišljanja kaj vse sem dal skozi v zadnjih desetih tednih in spomina na vse dobre ljudi, ki so mi pomagali doživeti Veliko Britanijo in Irsko bolje kot sem si kdajkoli predstavljal.

V centru Kidderminstra se je nekemu umetniku zmešalo

Birmingham. Levo nakupovalni center Bull Ring, desno cerkev sv. Martina

Še nekaj Birmingama (v ozadju mestna koncertna dvorana)

Birminghamške Benetke

Še zadnji zemljevid moje poti v Angliji...
Ponoči (21:10) pristanek na letališču Trst (Ronchi dei Legionari). Ker sem si želel naslednje jutro pričakati v Sloveniji, sem se proti naši prelepi deželici odpravil kar peš (štopanju sem si zaradi teme odpovedal). Po začetnem izglubljanju v Ronchi del Legionariju peš prav daleč ni šlo. V Doberdobu (v zadnji hiši v vasi!) me je ustavil gospod in mi dal dve možnosti (zdel sem se mu namreč nor, da sredi noči hodim proti Slovenii): prevoz do Slovenije ali prenočitev v njegovi prikolici. Res sem si želel biti zjutraj že v Sloveniji, zato sem izbral prvo možnost in se odpeljal do Mirna, od tam pa si privoščil še malce nočnega sprehoda do Nove Gorice, kjer sem ob 1:30 zahvaljujoč prijetni primorski klimi zaspal kar na prostem brez postavljanja šotora.

Ta pojava je sredi noči poskrbela za začudene italijanske poglede

Nekaj mi pravi, da se bližam Sloveniji... Zamejski slovenci ipd.

72. dan: Avtoštoparski muzej in ponovno srečanje z družino

Zjutraj sem s pomočjo ljudi, ki govorijo moje najljubše narečje (primorščina) hitro napredoval proti kampu Korita, kjer me je čakal brat skupaj s prijatelji. Da nisem prispel prehitro, sem se na poti ustavil še v avtoštoparskem muzeju v Kanalu ob Soči, ki je v lasti mnogo bolj izkušenega avtoštoparja in nekdanjega župana Kanal, Mirana Ipavca.
Namig: kdor si želi ogledati muzej, naj to stori do konca septembra (2014), potem ga ne bo več. Seveda bi muzej priporočal vsem avtoštoparskim navdušencem, nič pa ni narobe, če še nikoli niste štopali (za kar pa nikoli ni prepozno ;)).

Avtoštoparski muzej

Prvi pogled na Sočo

Triglavski narodni park, prihajam! Zame še vedno najlepši NP

Popoldne pa končno prihod v kamp, počitek, proti večeru se nam pridružita še neučakana starša in tako skoraj s celo družino preživim lep sončen vikend v Posočju.

Srečno prispel v kamp

Soška korita

73. dan: Bavški Grintavec

Nekaj, kar sem na Britanskem otočju zagotovo pogrešal - prave gore. Triglavskemu narodnemu parku tega seveda ne manjka. In že sem se povzpel na najbližjo goro - Bavški Grintavec. Sončenje na vrhu (skoraj 2400m) brez majice, tako dober dan za planinarjenje je bil.

Planina nad Sočo

Jaz mu pravim stranišče z najlepšim razgledom 

Bavški Grintavec (na levi Mali Grintavec)

Veselje na vrhu

Skupinska fotografija na vrhu

Varnost je na prvem mestu!

Popoldne pa še druga stvar, ki sem jo dolgo čakal - balkanski žar/čevapčiči!

74. dan: Doma

Zapuščanje kampa, na poti pa še izkoriščanje zadnjih sončnih žarkov s plezanjem na plezališču "pri Plajerju" (Trenta).

Tudi plezati "znam"

Najljubša klopca

Do večera le pridemo domov, doma nič novega, je pa zanimivo po nekaj časa imeti spet pravi dom, edini kraj, kjer se dejansko lahko počutiš doma (če so mi gostitelji rekli, počuti se kot doma, ni bilo isto).
Zadnja, ki se ta dan še ustrašita moje brade, sta sestra in Nežka.

Bojda sem se v teh desetih tednih spremenil bolj kot Nežka.

In čisto zadnji zemljevid:


Epilog sledi....